Včasih sem si želel biti kot moj oče. Želel sem imeti tisto eno, jasno vertikalo: strojnik za energetiko – vse življenje. Dosegel je izjemen uspeh. Na koncu poslovne poti je postal zelo iskan, iskreno iskan. Jaz sem ga občudoval in ga še danes. S takim vzorom sem se vse življenje primerjal. Ne ker bi se moral, ampak ker se mi je resnično zdelo fascinantno. Sloveniji je pustil lepe sledove. Delal je korektno, v dobro tako naročnikom kakor okolici. Bil je kreativen, inovativen. Veliko takih ljudi sem občudoval. Pat Methenyja recimo prav tako. Vse življenje kitarist. Vrhunski kitarist, kjer je vsak ton, vsaka melodija precizno izdelana.
To je ena pot, en cilj, en vrh. Kot avtocesta: vsako leto skozi vse leto.
Takšni ljudje so v tem stabilni kot atomska ura. In občudujem rezultate takšne dolge, vztrajne poti.
Jaz pa… jaz sem bil bolj kot tisti plastični avtomobilček: vsakič, ko ga naviješ, gre malo po diagonali in konča nekje med kuhinjo in predsobo. Nehote.
Mutibarič? Ali pa nekaj drugega?
V Sloveniji imamo besedo, ki je hkrati komična in žaljiva: mutibarič.
To je človek, ki dela “malo vsega”, nič do konca. Če si iz naše zemlje, takoj začutiš ton: ni kompliment, niti slučajno. In če sem iskren – dolgo sem se bal in bil prepričan, da sem jaz to. Pa sem se vprašal: A res? Sem res samo človek, ki skače kot žaba iz kamna na kamen? Potem mi je nekaj kliknilo. Mutibarič je človek, ki gre v 10 smeri in ne pride nikamor. Jaz pa sem šel v 10 smeri in vsaka od njih mi je pustila pečat: kot akademski slikar sem razstavljal v dovolj prestižnih galerijah kot je Bežigrajska galerija in Kostanjevica na Krki. Ko sem oblikoval in izdeloval izdelke na ameriški spletni strani, sem imel več kot 1300 naročil unikatnih izdelkov iz dobesedno vsega sveta, Amerika, Kanada, Avstralija, vsa Evropa, 300 pohval z lepimi besedami in 5 zvezdicami. Ko sem delal risano animacijo, so jo predvajali v Kinoteki. To najbrž ni mutibarištvo. To mora biti nekaj drugega.
Da Vincijeva pot
Legenda pravi, da je Leonardo da Vinci pogosto pustil sliko nedokončano. Ni šlo za lenobo – šlo je za to, da je imel več jeder. Več središč gravitacije. Več pogonov. Ni bil površen. Ni skakal iz stvari v stvar, ker se ne bi našel. To je po mojem bistvena razlika. V nameri. V smeri. Mutibarič nima smeri. Nima jasne namere, razen večinoma dobičkarstvo. Da Vinci je imel smer. Vedel je kaj počne. Zanimalo ga je. Zanimal ga je svet. Mutibarič išče stran poti. Bližnjice. Da Vinci ni iskal bližnjic. Iskal je jedro. Iskal je razumevanje. In mislim, da sem tudi jaz tak. Ne bom trdil. Mislim pa, da si lahko končno rečem, da sem bližje takšnemu načinu. Moj notranji radar je nastavljen nekako takole:
“pogledam stvar, spustim se vanjo, vse prečešem, hočem razumeti sistem, kako deluje, skušam jo začutiti, razumeti tudi kot človek, ne samo um in na koncu presoditi ali služi človeku ali ne ter vsemu skupaj dodati pečat sočutja in reda.” In to, kar vidim skozi, me vleče. Če ne v barvah, pa v zakonih.
Če ne v zakonih, pa v prostoru. Če ne v prostoru, pa v človeku.
Zakaj zakonodaja? Ker hočem razumeti, kako je svet zgrajen.
Nekdo bere ZGO-1 in GZ-1 zato, ker mora. Jaz jih berem zato, ker me fascinira:
– zakaj je nekaj tako napisano?
– ima smisel za družbo?
– kaj je ideja spodaj?
– je to dobro za človeka?
– je ta sistem skladen ali zlomljen?
To ni “ljubezen do birokracije”. To je ista radovednost, ki jo imam, ko gledam film Davida Lyncha in se sprašujem: “Kaj je hotel povedati? Kaj vidi on, kar ne vidimo mi?” To je ista radovednost, ki jo imam pri slikanju, oblikovanju lesa, gradnji hiše, življenju v naravi. Vse to so samo različni jeziki. Ampak povedo isto zgodbo.
Ugotovitev 1: svet najbrž ni zgrajen linearno. Zakaj bi moral biti jaz?
Včasih sem mislil, da sem “neuspešen”, ker nimam ene črte. En poklic, ena smer, ena profesionalna pripadnost. Zdaj pa vidim, da je to tako, kot bi rekel drevesu: “Izberi eno vejo, pa boš v življenju bolj urejen.” Pa drevo reče: “Ampak celota sem jaz, veje so samo moj način, da dosežem svet.” In jaz… jaz sem malo tako drevo.
Ugotovitev 2: obstaja tretja pot
Ni samo:
- linearna pot (analitiki, specialisti, kirurgi, strojni inženirji, glasbeniki, slikarji)
- mutibarič pot (površno vse in nič)
Ugotavljam, da najbrž obstaja tudi tretja, bolj redka pot:
- pot večih centrov
Da Vincijeva pot.
Pot človeka, ki dela eno stvar na več načinov: videti skozi svet.
To sem najbrž jaz. Še najbližje mi je ta resnica.
Kako delam? Integriram se. Donnie Brasco style.
Če hočem razumeti arhitekturo, grem do centra temelja.
Če hočem razumeti zakon, grem do vsakega člena.
Če hočem razumeti material, ga dvignem in potipam.
Če hočem razumeti človeka, sem tiho.
Če hočem razumeti svet, grem vanj – do konca.
Integriram se, kot Donnie Brasco: ne da bi postal mafijec, ampak da “vidim skozi” sistem od znotraj. Da ga razumem.
Da ga potem lahko prevedem v jezik, ki je:
– lep
– miren
– smiseln
– človeški
To je moj način dela.
Kaj je potem moj poklic?
Ne arhitektura.
Ne slikarstvo.
Ne oblikovanje.
Ne zakonodaja.
Moj poklic je še najbolj to:
videti skozi svet – njegove prostore, zakone, odnose –
in iz zmede ustvarjati red, ki je lep, smiseln in prijazen do človeka.
To delam:
kot akademski slikar,
kot arhitekt,
kot človek,
kot bitje, ki mu je mar.
Robert